Slovenski očetje in sinovi trmasto kljubujejo masovnemu turizmu
V slovenskih Alpah je turistična dejavnost dolgo iskala svojo zlato sredino. V mislih (in dejanjih) domačinov pa že leta brsti težnja po počasnem turizmu, ki bi umiril tok počitnikovanja.
Bled (Slovenija)
Bled, kraj na severu-zahodu Slovenije, vrhovi objemajo s treh strani. Ob blejskem jezeru naju ob osmi uri, ko – preverjeno! – spijo še labodi, gospod Gregor Pazlar pozdravi z močnim stiskom roke. Visokogorje še zmerom pokrivajo zaplate snega.
Z ladjico, imenovano »pletna«, ki jo je najti le v tem kraju, Gregor turiste zadnjih sedem leti vozi na edini slovenski otok sredi blejskega jezera. Zaradi zgodnje ure smo na jezeru sami. »Uradno bosta danes prvi na otočku,« spodbudi med veslanjem. Nad vodo se dviga megla, Gregor pa vesla brez pretiranega napora. V letih dela mu je tehnika pač prišla pod kožo.
Po izobrazbi je kuhar, pletnar pa je postal po upokojitvi svojega očeta – ne gre namreč za poklic, ki ga lahko posvojiš, temveč ga moraš podedovati. In Gregorju je bilo v zibko položeno, da se bo v turizmu zanašal na lastne roke, ne pa na dizelske motorje. Od očeta lahko poklic pletnarja podeduje le sin. Tudi Gregor bo, ko pride čas, svoje pravice prenesel na enega od svojih sinov. »Prvi ima 12, drugi pa 9 let. Imata še čas, da se dogovorita, kateri bo pletnar,« pove z nasmehom. Učiti ju bo začel, ko dopolnita 15 let. »Naprej morata dobiti nekaj mišic,« nagajivo pristavi.
Gregorjeva pletna je privezana v glavnem jezerskem pristanišču Mlino, na eni od treh lokacij, iz katerih lahko odpluješ proti Blejskemu otoku. Grajska čolnarna, ki stoji nedaleč od Mlina, je bila – v okviru evropskega projekta Slowtourism – tudi prenovljena, da bi Blejci z dobro vodno infrastrukturo prišleke docela usmerili k temu, da se pri njih ustavijo in zadihajo. Izboljšanje dostopnosti in koriščenja turističnih virov, vezanih na vodo, je namreč del filozofije »počasnega« turizma. Blejski otok je tudi sicer prostor, ki je bil zmerom dojet kot »svet«. Nesmiselno, celo nespoštljivo bi bilo hiteti!
Prva cerkev je bila na otoku zgrajena v 11. stoletja, v 16. stoletju pa so sem začeli prihajati romarji. Takrat se je docela razvila tudi tradicija prevoza s pletnami. Avstrijska vladarica Marija Terezija je tukajšnjim kmetom (v zameno za oprostitev od plačila davka) naložila, naj romarje na otok prevažajo zastonj. Pravica je bila takrat podarjena 23 družinam. Še danes na Blejskem jezeru pluje prav toliko ladjic – in številka zaradi stroke regulacije se ne bo spremenila.
Bi ladjico preimenovali, če bi se ločili od žene?
Dekleta poklica od svojih očetov ne morejo dedovati. Enakost je seveda bistvena, pravi Gregor, a problem je, da prazna ladjica tehta okoli 800 kilogramov in da lahko nanjo sede 18 ljudi – skupna teža je približno dve toni in pol. Je pa »ženski spol« opaziti vsaj pri imenih ladjic – pletnarji jih namreč poimenujejo po ženah, hčerah ali imenih prebivalk.
Na Blejskem jezeru tako plujejo pletne Larisa in Gorenjka, Gregor pa je svojo poimenoval po ženi Barbari. In če se ločite, ga navihano vprašamo, bi še enkrat premislili o imenu in ga morda celo spremenili? »Bi ga pač prelepil s katerim drugim,« odvrne v šali.
Blejci so v turizem rojeni, od njega živijo, pojasni Gregor. A se je nanj treba tudi navaditi, sploh v času, ko je bilo prišlekov ogromno in celo preveč – v trgovino moraš v času sezone denimo še vedno iti ob sedmih zjutraj, saj je že ob devetih vse izropano. So pa se obiskovalci v zadnjih letih močno spremenili. Še pred dvajsetimi leti so bili zadovoljni, če so lahko ob obisku naredili eno fotografijo – zdaj si želijo zelo aktivnih in razgibanih počitnic.
Kljub temu pa kraj masovnemu turizmu kljubuje in vselej teži k počasnosti in trajnosti. Ladje so narejene iz lokalnega lesa, izdelane ročno in pobarvane z naravno barvo.
Prvi čolni na Bohinjskem jezeru
Nekaj deset kilometrov severno od Bleda, v občini Bohinj obiščeva družinski penzion Rožič. V rustikalnem prostoru gostišča z zidov zrejo nagačene živali, ki se modernemu popotniku morda zdijo tudi docela nenavadne. A gre za dediščino preteklih generacij – Boris Rožič, glava družine, pojasni, da je človek s trofejami že v stari Avstriji veljal za premožnega. Tudi Rožiči so lovci, še danes je tako, pojasni, odpirajoč omaro, polno lovske opreme.
»Ja, turistov je ogromno, lokalci, tudi moji prijatelji pa opažamo, da se Bohinj spreminja,« pojasni Borisov najmlajši sin Aljaž. Infrastruktura in novi hoteli niso več podobni »tradicionalnemu Bohinju«. »Našemu očetu je pa je taka oprema všeč, in tudi domačini prihajajo vsako jutri ob 8. do 10. ure in tukaj pijejo kavo. Pravijo, da je naša gostilna ‘občina’«.
Gospod Rožič je bil v svojem življenju dvakrat oženjen – prva žena je »šla«, z drugo pa zdaj vodi penzion. Aljaž, »otrok družine«, ima 20 let. »Končal je gimnazijo, priden je. Zdaj nekaj študira, pa še sam ne vem, kaj točno,« v smehu prida Boris in ponosno pove, da sin v domačem podjetju opravlja vsa možna dela, med drugim pa oddaja tudi čolne na Bohinjskem jezeru. Evropski projekt Slowtourism je občini Bohinj omogočil tudi ureditev vstopno-izstopnih točk za čolne, tudi pri Rožičevih.
Bohinj – od mečev za Napoleona do turističnega središča
Boris Rožič je v Bohinju avtohton domačin, korenine njegove družine se na tem območju prepletajo že od 16. stoletja dalje. Razvoj kraja je družina Rožič natančno opazovala in spreminjanje beležila. Do leta 1900 je bil Bohinj zelo zaprt, 1902 pa so (v času Avstro-ogrske) tukaj začeli graditi železnico. »Tukaj so bile tudi fužine, kovali smo meče za Napoleona,« ponosno pripoveduje. Tudi prve čolne na Bohinjskem jezeru si je lastila njihova družina. Borisov oče je čolne sem pripeljal za zabavo, kasneje pa se je v okolici razvil zdraviliški turizem.
Od takrat se je ogromno spremenilo in tudi turizem se je predrugačil, predvsem v smislu komercializacije. Obiskovalci so, kar se odnosa tiče, spoštljivi. Še največ težav je nemara z upoštevanjem navodil, ki se nanašajo na to, kako ravnati s čolni, pripoveduje Aljaž. Pravil največkrat ne upoštevajo Slovenci! Sodobni turist na enem mestu ne ostane veliko časa, pove mladi sogovornik. Razvoj infrastrukture – tudi skozi projekte Evropske unije – k temu prispeva. Z izgradnjo novih vstopno-izstopnih točk za čolne, ki obiskovalce usmerijo k temu, da se v Bohinju ustavijo, je bilo narejeno veliko.
Aljaž je z Bohinjem, naravo in jezerom zelo povezan. »Nekaj me vleče sem. Če se ne zbudim s tem razgledom, denimo zdaj med študijem v Ljubljani, mi to ne ustreza. Prvi meseci v Ljubljani so bili zame pekel,« pove in nadaljuje, da tudi njegov oče Bohinja ne bo nikoli zapustil. »Zelo je navezan, tudi midva z starejšim bratom čutiva podobno. Kot otroka nisva denimo hodila niti v vrtec – z očetom sva ribarila in hodila na jago. Tudi čolne sva pomagala izposojati, ko sva bila sta osem ali devet let,« pristavi v smehu.
Ko se ob tem pošaliva, da je »otroško delo v Sloveniji prepovedano«, se vsi nasmejemo. Jasno je namreč, da narava sinove pomoči očetu ni bila taka. Gre za tradicijo, v katero so Bohinjci rojeni – in tudi z njo kljubujejo masovnemu turizmu.
Ta članek je nastal v okviru tekmovanja »Union Is Strength«, ki ga organizira Slate.fr s finančno podporo Evropske unije. Članek odraža stališča njegovih avtorjev in Evropska komisija ne more biti odgovorna za njegovo vsebino ali uporabo.
